1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52
53
54
55
56
57
58
59
60
61
62
63
64
65
66
67
68
69
70
71
72
73
74
75
76
77
78
79
80
81
82
83
84
85
86
87
88
89
90
91
92
93
94
95
96
97
98
99
100
101
102
103
104
105
106
107
108
109
110
111
112
113
114
115
116
117
118
119
120
121
122
123
124
125
126
127
128
129
130
131
132
133
134
135
136
137
138
139
140
141
142
143
144
145
146
147
148
149
150
151
152
153
154
155
156
157
158
159
160
161
162
163
164
165
166
167
168
169
170
171
172
173
174
175
176
177
178
179
180
181
182
183
184
185
186
187
188
189
190
191
192
193
194
195
196
197
198
199
200
201
202
203
204
205
206
207
208
209
210
211
212
213
214
215
216
217
218
219
220
221
222
223
224
225
226
227
228
229
230
231
232
233
234
235
236
237
238
239
240
241
242
243
244
245
246
247
248
249
250
251
252
253
254
255
256
257
258
259
260
261
262
263
264
265
266
267
268
269
270
271
272
273
274
275
276
277
278
279
280
281
282
283
284
285
286
287
288
289
290
291
292
293
294
295
296
297
298
299
300
301
302
303
304
305
306
307
308
309
310
311
312
313
314
315
316
317
318
319
320
321
322
323
324
325
326
327
328
329
330
331
332
333
334
335
336
337
338
339
340
341
342
343
344
345
346
347
348
349
350
351
352
353
354
355
356
357
358
359
360
361
362
363
364
365
366
367
368
369
370
371
372
373
374
375
376
377
378
379
380
381
382
383
384
385
386
387
388
389
390
391
392
393
394
395
396
397
398
399
400
401
402
403
404
405
406
407
408
409
410
411
412
413
414
415
416
417
418
419
420
421
422
423
424
425
426
427
428
429
430
431
432
433
434
435
436
437
438
439
440
441
442
443
444
445
|
<!--#set var="PO_FILE" value=''
--><!--#set var="ORIGINAL_FILE" value="/philosophy/right-to-read.html"
--><!--#set var="DIFF_FILE" value=""
--><!--#set var="OUTDATED_SINCE" value="2007-06-08" -->
<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
"http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml" xml:lang="sl" lang="sl">
<!-- TRANSLATORS: This page was generated locally by GNUN. Please do
not update it manually, update the corresponding PO file instead.
The PO is archived in trans-coord task #14377 (file: orphan-POs.tar.gz).
For more info, contact web-translators@gnu.org. -->
<head>
<!--#include virtual="/server/head-include-1.html" -->
<title>Pravica brati - GNU Project - Free Software Foundation</title>
<style type="text/css" media="print,screen"><!--
blockquote {
font-style: italic;
margin: 0 6%;
}
blockquote cite {
font-style: normal;
}
.announcement {
margin: 2em 0;
}
#AuthorsNote ul, #AuthorsNote li {
margin: 0;
}
#AuthorsNote li p {
margin-top: 1em;
}
#AuthorsNote li p.emph-box {
margin: .5em 3%;
background: #f7f7f7;
border-color: #e74c3c;
}
@media (min-width: 53em) {
.announcement {
text-align: center;
background: #f5f5f5;
border-left: .3em solid #fc7;
border-right: .3em solid #fc7;
}
#AuthorsNote .columns >
p:first-child,
#AuthorsNote li p.inline-block {
margin-top: 0;
}
#AuthorsNote .columns p.emph-box {
margin: .5em 6%;
}
}
-->
</style>
<!--#include virtual="/philosophy/po/right-to-read.translist" -->
<!--#include virtual="/server/banner.html" -->
<h2 class="center">Pravica brati</h2>
<p class="byline center">
<a href="http://www.stallman.org/">Richard Stallman</a></p>
<p class="center">
<em>Esej je bil prvič objavljen februarja 1997 v reviji <cite>Communications
of the ACM</cite> (letnik 40, številka 2).</em></p>
<hr class="thin" />
<div class="article">
<blockquote class="center"><p>
Iz <cite>Pot v Tycho</cite>, zbirke esejev o predhodnikih Lunarne
Revolucije, objavljene v Mestu Luna 2096.
</p></blockquote>
<div class="columns">
<p>
Za Dana Herberta se je pot do Tychota začela na fakulteti – ko ga je Lissa
Lenz prosila, če ji posodi svoj računalnik. Njen se je pokvaril, in če si ne
bo izposodila drugega, bo padla na izpitnem projektu. Nikogar si ni upala
vprašati, razen Dana.</p>
<p>
To je Dana postavilo pred dilemo. Moral bi ji pomagati – a če ji posodi svoj
računalnik, bo morda brala njegove knjige. Razen dejstva, da greš lahko v
zapor za mnogo let če komu omogočiš, da bere tvoje knjige, ga je njena
prošnja najprej čisto šokirala. Tako kot vse, so tudi njega od osnovne šole
dalje učili da je deljenje knjig grdo in narobe – nekaj, kar počnejo samo
pirati.</p>
<p>
Poleg tega ni bilo veliko možnosti, da ga SPA – Software Protection
Authority (Agencija za zaščito programske opreme) ne bi ujela. Na seminarju
o programski opremi se je Dan naučil da ima vsaka knjiga sistem za nadzor
spoštovanja avtorskih pravic, ki Centralni Licenčni Agenciji sporoči kdaj,
kje in kdo je prebral knjigo. (To informacijo so uporabljali za lovljenje
bralnih piratov, pa tudi za prodajo uporabniških profilov maloprodajnim
trgovinam). Naslednjič, ko bo njegov računalnik vključen v omrežje, ga bo
Centralna Licenčna Agencija odkrila. On, kot lastnik računalnika, pa bo
prejel najhujšo možno kazen, ker ni preprečil zločina.</p>
<p>
Seveda, Lissa morda ni nujno nameravala brati njegovih knjig. Morda je
želela računalnik le za to, da bi napisala svojo seminarsko nalogo. Toda Dan
je vedel, da Lissa prihaja iz družine iz srednjega razreda in si težko
privošči plačevanje šolnine, celo prispeveka za branje. Branje njegovih
knjig bi bil lahko edini način, da bi diplomirala. Razumel je situacijo:
tudi on sam je moral najeti posojilo, da je lahko plačal vse študijsko
gradivo in znanstvene članke, ki jih je moral prebrati (10% pristojbin za
branje gradiv je šlo raziskovalcem, ki so jih napisali; ker je Dan načrtoval
akademsko kariero, je upal, da mu bodo tudi njegovi članki, če bodo pogosto
citirani, prinesli dovolj denarja, da bo odplačal svoj kredit).</p>
</div>
<div class="column-limit"></div>
<div class="columns">
<p>
Kasneje je Dan izvedel, da so bili časi, ko je šel lahko kdorkoli v
knjižnico in bral strokovne revije in celo knjige, ne da bi mu bilo potrebno
za to plačati. Obstajali so celo neodvisni raziskovalci, ki so prebrali na
tisoče strani brez državnih knjižničnih dovoljenj. Toda v 1990-tih so tako
komercialni, kot tudi neprofitni izdajatelji strokovnih revij pričeli
zaračunavati pristojbine za dostop. Od leta 2047 so bile knjižnice, ki so
ponujale javen dostop do študijskega gradiva le še bled spomin.</p>
<p>
Seveda so obstajali načini kako zaobiti SPA in Centralno Licenčno
Agencijo. A že same po sebi so bile nezakonite. Dan je imel sošolca pri
računalništvu, Franka Martuccija, ki si je prodobil prepovedani
razhroščevalnik (programsko orodje, ki omogoča analizo delovanja in
popravljanje binarnih računalniških programov, op. prev.) ter z njim
preskočil program za nadzor spoštovanja avtorskih pravic pri branju
knjig. Toda o tem je povedal preveč prijateljem in nekdo ga je v zameno za
nagrado izdal SPA (študente, ki so bili globoko v dolgovih je bilo mogoče
hitro premamiti v izdajo). V letu 2047 je bil Frank v zaporu, a ne zaradi
piratskega branja knjig, pač pa zaradi posedovanja razhroščevalnika.</p>
<p>
Dan je kasneje izvedel, da so bili včasih časi, ko je kdorkoli lahko imel
razhroščevalna orodja. Obstajala so celo brezplačna razhroščevalna orodja na
CD-jih ali na internetu. Toda običajni uporabniki so jih pričeli uporabljati
za izogibanje sistemom za nadzor spoštovanja avtorskih pravic in navsezadnje
je sodišče razsodilo, da je to postalo njihova glavna uporaba. To je
pomenilo, da so postali nezakoniti, razvijalci razhroščevalnikov pa so bili
poslani v zapor.</p>
<p>
Programerji so še vedno potrebovali razhroščevalna orodja, toda proizvajalci
teh orodij so od leta 2047 prodajali samo označene kopije in še to le
licenciranim in uradno zapriseženim programerjem. Razhroščevalnik, ki ga je
Dan uporabljal pri pouku računalništva je bil zavarovan za posebnim požarnim
zidom in ga je bilo mogoče uporabiti le za šolske naloge.</p>
<p>
Sisteme za nadzor spoštovanja avtorskih pravic je bilo mogoče zaobiti tudi z
namestitvijo prilagojenega jedra operacijskega sistema. Ščasoma je Dan
izvedel da so okrog začetka stoletja obstajala prosta jedra operacijskega
sistema ter celo popolnoma prosti operacijski sistemi. A ne samo, da so bili
nezakoniti tako kot razhroščevalniki, celo namestiti jih ni bilo mogoče ne
da bi vedel administratorsko geslo svojega računalnika. In tega vam seveda
nista povedala ne FBI, niti Microsoftova tehnična podpora.</p>
</div>
<div class="column-limit"></div>
<div class="columns">
<p>
Dan je zaključil, da ne more preprosto posoditi Lissi svojega
računalnika. Toda hkrati ji tudi ni mogel odbiti prošnje, saj jo je
ljubil. Vsaka priložnost, da je govoril z njo, ga je navdala z veseljem. In
to, da je za pomoč zaprosila njega je pomenilo, da morda tudi ona ljubi
njega.</p>
<p>
Dan je dilemo razrešil tako, da je storil nekaj še bolj nezaslišanega -
posodil ji je svoj računalnik in ji povedal svoje geslo. Če bo sedaj Lissa
brala njegove knjige, bodo pri Centralni Licenčni Agenciji mislili, da jih
je bral on. To je bil še vedno zločin, a SPA ga ne bo samodejno
odkrila. Odkrili ga bodo samo, če ga bo Lissa prijavila.</p>
<p>
Seveda, če bo njegova fakulteta kdaj odkrila, da je Lissi dal svoje lastno
geslo bo to končalo študijsko kariero obeh, ne glede na to za kaj bi Lissa
geslo uporabila. Fakultetna politika je bila da je vsakršno oviranje
njihovih sistemov za nadzor študentske uporabe računalnikov disciplinski
prekršek. Vseeno je bilo, če si storil kaj škodljivega - prekršek je bil že
poiskus oteževanja nadzora nad teboj. Predpostavili so, da to pomeni, da
počneš nekaj drugega prepovedanega in ni jim bilo potrebno vedeti kaj je to.</p>
<p>
Študentje navadno zaradi takšnih prekrškov niso bili izključeni – vsaj ne
neposredno. Namesto tega jim je bil onemogočen dostop do šolskih
računalniških sistemov in neizogibno so padli na izpitih.</p>
<p>
Kasneje je Dan izvedel, da se je tovrstna univerzitetna politika začela
konec 1980-tih, ko so študentje še množično uporabljali računalnike. Pred
tem so imele univerze drugačen disciplinski pristop; kaznovale so samo
dejavnosti, ki so bile škodljive, ne pa tudi tistih, ki so bile le sumljive.</p>
</div>
<div class="column-limit"></div>
<div class="columns">
<p>
Lissa Dana ni prijavila SPA. Njegova odločitev da ji bo pomagal je privedla
do njune poroke, pa tudi do izpraševanja kaj so ju učili o piratstvu ko sta
bila še otroka. Par je pričel brati o zgodovini avtorskih pravic, o
Sovjetski zvezi in njihovih omejitvah tiskanja in kopiranja ter celo
originalno ameriško ustavo. Preselila sta se v Luno, kjer sta spoznala
druge, ki so prav tako zbežali pred dolgo roko SPA. Ko se je pričela Vstaja
Tycho v letu 2062, je univerzalna pravica do branja postala eden njihovih
glavnih uporniških ciljev.</p>
</div>
<div class="column-limit"></div>
<div id="AuthorsNote">
<h3>Avtorjev pripis</h3>
<p style="position:relative; bottom:.5em"><em>Zapis je bil osvežen leta 2002.</em></p>
<ul class="no-bullet">
<li>
<div class="columns">
<p>
Pravica do branja je bitka, ki se bojuje že danes. Kljub temu, da bo morda
lahko preteklo 50 let do tega, da bo današnji način življenja izginil, je
bila večina specifičnih zakonov in praks omenjenih v eseju že
predlaganih. Mnogi predlogi so v ZDA in drugod že uzakonjeni. V ZDA je leta
1998 Digital Millenium Copyright Act vspostavil pravno osnovo za omejevanje
branja in posojanja elektronskih knjig (in tudi ostalih podatkov). Podobne
omejitve je leta 2001 z Direktivo o avtorski pravici v informacijski družbi
predlagala Evropska Unija.</p>
<p>
V letu 2001 je s strani Disneya sponzorirani senator Fritz Hollings
predlagal zakon SSSCA (Security Systems Standards and Certification Act,
op. prev.), ki bi zahteval, da je v vsak nov računalnik vgrajena
infrastruktura za omejevanje kopiranja, ki je uporabnik ne bi mogel
zaobiti. A ideje o uvedbi Clipper čipa ter ideje ameriške vlade o uvedbi
obveznega depozita šifrirnih ključev kažejo dolgoročni trend: uporabniku se
jemlje zmožnost nadzora nad računalniškimi sistemi. Predlog zakona SSSCA se
je kasneje preimenoval v CBDTPA (Consumer Broadband and Digital Television
Promotion Act, op. prev.) (razlagajte si kratico kot “Consume But Don't Try
Programming Act” - “bodi potrošnik a ne poiskušaj programirati”).</p>
<p>
Istega leta so ZDA pričele na podlagi pogodbe o ameriškem prosto trgovinskem
območju (FTAA – Free Trade Agreement of Americas) vsiljevati enaka pravila
tudi za vse ostale države zahodne poloble. FTAA je eden od t.im. “prosto
trgovinskih” pogodb, ki pa je v resnici ustvarjena zato, da <a
href="https://stallman.org/business-supremacy-treaties.html">poveča vpliv
podjetij nad demokratičnimi vladami</a>. Vsiljevanje zakonov kakršen je DMCA
je popolnoma v tem duhu. Nevladna organizacija <a
href="http://www.eff.org">Electronic Frontier Foundation</a> zato prosi
ljudi, da razložijo drugim vladam zakaj naj bi nasprotovale takim načrtom.</p>
<p>
Do predkratkim je veljala le ena izjema: ideja iz eseja, da bi FBI in
Microsoft imela administracijska gesla osebnih računalnikov, ki jih ne bi
razkrila uporabnikom, se do leta 2002 še ni pojavila. Danes pa jo že poznamo
pod imenom Trusted Computing oz. Palladium.</p>
</div>
<div class="column-limit"></div>
</li>
<li>
<div class="columns">
<p>
V času nastanka tega eseja je SPA grozila majhnim ponudnikom dostopa do
interneta, naj jim omogočijo nadzor vseh svojih uporabnikov. Večina
ponudnikov se je ob grožnjah predala, saj si niso mogli privoščiti bitke na
sodišču. Eden od ponudnikov dostopa do interneta, Community ConneXion iz
Oaklanda, se je zahtevam uprl in so ga dejansko tožili. SPA je kasneje tožbo
opustila vendar je nato z zakonom DMCA dobila moč, ki si jo je želela.</p>
<p>
Vlogo policista SPA, kar je v bistvu kratica za Združenje založnikov
programske opreme (Software Publisher's Association), je zamenjala BSA ali
Business Software Alliance. Ta še ni, vsaj zaenkrat, uradna policijska
enota, neuradno pa se že obnaša tako. Z uporabljanjem metod, ki spominjajo
na nekdanjo Sovjetsko zvezo, poziva ljudi k ovajanju sodelavcev in
prijateljev. Kampanja BSA v Argentini v letu 2001 je namigovala, da bodo
uporabniki, ki delijo programsko opremo, v zaporu posiljeni.</p>
</div>
<div class="column-limit"></div>
</li>
<li>
<div class="reduced-width">
<p>
Univerzitetne varnostne politike opisane v eseju ravno tako niso
izmišljene. Za primer si lahko ogledamo izpis sporočila ob prijavi v
računalnik ene od univerz v okolici Chicaga:</p>
<blockquote><p>
“Ta sistem lahko uporabljajo samo avtorizirani uporabniki. Aktivnosti
posameznikov, ki uporabljajo ta računalnik brez dovoljenja oz. bodo
prekoračili svoje pravice bodo nadzorovane in zabeležene s strani
računalniškega osebja. V času nadzorovanja uporabnikov, ki nedopustno
uporabljajo ta sistem ali v času vzdrževanja sistema so lahko nadzorovane
tudi aktivnosti legitimnih uporabnikov. Vsakdo, ki uporablja ta sistem se
izrecno strinja s takšnim nadzorovanjem, prav tako pa je opozorjen, da v
primeru, da ta nadzor odkrije možne dokaze o nezakoniti dejavnosti ali
kršitvi Univezitetnih pravil, računalniško osebje lahko tako zbrane dokaze
posreduje vodstvu Univerze in/ali ustreznim državnim organom”
</p></blockquote>
<p>
To je zanimiv pristop k četrtemu amandmaju k ameriški ustavi (ameriška
različica pravice do zasebnosti op. prev.): večino prisili k vnaprejšnji
odpovedi tej pravici.</p>
</div>
</li>
</ul>
<div class="column-limit"></div>
</div>
<h3 id="BadNews">Slabe novice</h3>
<p>
<a href="#AuthorsNote">Avtorjev pripis</a> govori o bitki za pravico do
branja in elektronskem nadzoru. Bitka se pričenja sedaj – na spodnjih dveh
povezavah si lahko preberete o tehnologijah, ki so bile razvite zato, da bi
vam onemogočile pravico do branja:
</p>
<ul>
<li><p><a
href="http://www.zdnet.com/article/seybold-opens-chapter-on-digital-books/">
Electronic Publishing</a>: članek o distribuciji knjig v elektronski obliki
in posledicah sistema avtorskih pravic na pravico do branja.</p></li>
<li><p><a
href="http://news.microsoft.com/1999/08/30/microsoft-announces-new-software-for-reading-on-screen/">
Books inside Computers</a>: programska oprema, ki nadzoruje kdo lahko bere
knjige in dokumente na osebnem računalniku.</p></li>
</ul>
<div class="column-limit"></div>
<h3 id="References" style="font-size: 1.2em">Viri</h3>
<ul>
<li>The administration's “White Paper”: Information Infrastructure Task Force,
Intellectual Property [<a href="/philosophy/not-ipr.html">sic</a>] and the
National Information Infrastructure: The Report of the Working Group on
Intellectual Property [sic] Rights (1995).</li>
<li><a href="http://www.wired.com/wired/archive/4.01/white.paper_pr.html">An
explanation of the White Paper: The Copyright Grab</a>, Pamela Samuelson,
<cite>Wired</cite>, January 1st, 1996.</li>
<li><a href="http://www.law.duke.edu/boylesite/sold_out.htm">Sold Out</a>, James
Boyle, <cite>New York Times</cite>, March 31, 1996.</li>
<li><a
href="http://web.archive.org/web/20130508120533/http://www.interesting-people.org/archives/interesting-people/199611/msg00012.html">Public
Data or Private Data</a>, Dave Farber, <cite>Washington Post</cite>,
November 4, 1996.</li>
<li><a
href="https://web.archive.org/web/20151113122141/http://public-domain.org/">Union
for the Public Domain</a> – organizacija, katere cilj je odpor in odprava
prekomernega podaljšanja avtorskih pravic in patentiranja.</li>
</ul>
</div>
<hr class="thin" />
<blockquote id="fsfs"><p class="big">Esej je bil objavljen v knjigi <a
href="http://shop.fsf.org/product/free-software-free-society/"><cite>Free
Software, Free Society: The Selected Essays of Richard
M. Stallman</cite></a>.</p></blockquote>
<div class="translators-notes">
<!--TRANSLATORS: Use space (SPC) as msgstr if you don't have notes.-->
</div>
</div>
<!-- for id="content", starts in the include above -->
<!--#include virtual="/server/footer.html" -->
<div id="footer">
<div class="unprintable">
<p>Prosimo pošljite vprašanja v zvezi z FSF & GNU na <a
href="mailto:gnu@gnu.org"><gnu@gnu.org></a>. Obstajajo tudi <a
href="/contact/">druge metode vzpostavitve stika</a> z FSF. Pošljite
komentarje glede teh spletnih strani v angleščini na <a
href="mailto:webmasters@gnu.org"><webmasters@gnu.org></a>.</p>
<p>
<!-- TRANSLATORS: Ignore the original text in this paragraph,
replace it with the translation of these two:
We work hard and do our best to provide accurate, good quality
translations. However, we are not exempt from imperfection.
Please send your comments and general suggestions in this regard
to <a href="mailto:web-translators@gnu.org">
<web-translators@gnu.org></a>.</p>
<p>For information on coordinating and submitting translations of
our web pages, see <a
href="/server/standards/README.translations.html">Translations
README</a>. -->
Prosimo oglejte si <a
href="/server/standards/README.translations.html">osnovne prevajalske
podatke</a> za informacije o koordinaciji in pošiljanju prevodov tega
članka.</p>
</div>
<!-- Regarding copyright, in general, standalone pages (as opposed to
files generated as part of manuals) on the GNU web server should
be under CC BY-ND 4.0. Please do NOT change or remove this
without talking with the webmasters or licensing team first.
Please make sure the copyright date is consistent with the
document. For web pages, it is ok to list just the latest year the
document was modified, or published.
If you wish to list earlier years, that is ok too.
Either "2001, 2002, 2003" or "2001-2003" are ok for specifying
years, as long as each year in the range is in fact a copyrightable
year, i.e., a year in which the document was published (including
being publicly visible on the web or in a revision control system).
There is more detail about copyright years in the GNU Maintainers
Information document, www.gnu.org/prep/maintain. -->
<p>Copyright © 1996, 2002 Richard Stallman</p>
<p>===63===</p>
<!--#include virtual="/server/bottom-notes.html" -->
<div class="translators-credits">
<!--TRANSLATORS: Use space (SPC) as msgstr if you don't want credits.-->
Translation 2006 Matej Kovačič in Matic Ahačič</div>
<p class="unprintable"><!-- timestamp start -->
Zadnja sprememba:
$Date: 2019/10/25 17:54:44 $
<!-- timestamp end -->
</p>
</div>
</div>
</body>
</html>
|
