Za Dana Herberta se je pot do Tychota začela na fakulteti – ko ga je Lissa Lenz prosila, če ji posodi svoj računalnik. Njen se je pokvaril, in če si ne bo izposodila drugega, bo padla na izpitnem projektu. Nikogar si ni upala vprašati, razen Dana.

To je Dana postavilo pred dilemo. Moral bi ji pomagati – a če ji posodi svoj računalnik, bo morda brala njegove knjige. Razen dejstva, da greš lahko v zapor za mnogo let če komu omogočiš, da bere tvoje knjige, ga je njena prošnja najprej čisto šokirala. Tako kot vse, so tudi njega od osnovne šole dalje učili da je deljenje knjig grdo in narobe – nekaj, kar počnejo samo pirati.

Poleg tega ni bilo veliko možnosti, da ga SPA – Software Protection Authority (Agencija za zaščito programske opreme) ne bi ujela. Na seminarju o programski opremi se je Dan naučil da ima vsaka knjiga sistem za nadzor spoštovanja avtorskih pravic, ki Centralni Licenčni Agenciji sporoči kdaj, kje in kdo je prebral knjigo. (To informacijo so uporabljali za lovljenje bralnih piratov, pa tudi za prodajo uporabniških profilov maloprodajnim trgovinam). Naslednjič, ko bo njegov računalnik vključen v omrežje, ga bo Centralna Licenčna Agencija odkrila. On, kot lastnik računalnika, pa bo prejel najhujšo možno kazen, ker ni preprečil zločina.

Seveda, Lissa morda ni nujno nameravala brati njegovih knjig. Morda je želela računalnik le za to, da bi napisala svojo seminarsko nalogo. Toda Dan je vedel, da Lissa prihaja iz družine iz srednjega razreda in si težko privošči plačevanje šolnine, celo prispeveka za branje. Branje njegovih knjig bi bil lahko edini način, da bi diplomirala. Razumel je situacijo: tudi on sam je moral najeti posojilo, da je lahko plačal vse študijsko gradivo in znanstvene članke, ki jih je moral prebrati (10% pristojbin za branje gradiv je šlo raziskovalcem, ki so jih napisali; ker je Dan načrtoval akademsko kariero, je upal, da mu bodo tudi njegovi članki, če bodo pogosto citirani, prinesli dovolj denarja, da bo odplačal svoj kredit).

Kasneje je Dan izvedel, da so bili časi, ko je šel lahko kdorkoli v knjižnico in bral strokovne revije in celo knjige, ne da bi mu bilo potrebno za to plačati. Obstajali so celo neodvisni raziskovalci, ki so prebrali na tisoče strani brez državnih knjižničnih dovoljenj. Toda v 1990-tih so tako komercialni, kot tudi neprofitni izdajatelji strokovnih revij pričeli zaračunavati pristojbine za dostop. Od leta 2047 so bile knjižnice, ki so ponujale javen dostop do študijskega gradiva le še bled spomin.

Seveda so obstajali načini kako zaobiti SPA in Centralno Licenčno Agencijo. A že same po sebi so bile nezakonite. Dan je imel sošolca pri računalništvu, Franka Martuccija, ki si je prodobil prepovedani razhroščevalnik (programsko orodje, ki omogoča analizo delovanja in popravljanje binarnih računalniških programov, op. prev.) ter z njim preskočil program za nadzor spoštovanja avtorskih pravic pri branju knjig. Toda o tem je povedal preveč prijateljem in nekdo ga je v zameno za nagrado izdal SPA (študente, ki so bili globoko v dolgovih je bilo mogoče hitro premamiti v izdajo). V letu 2047 je bil Frank v zaporu, a ne zaradi piratskega branja knjig, pač pa zaradi posedovanja razhroščevalnika.

Dan je kasneje izvedel, da so bili včasih časi, ko je kdorkoli lahko imel razhroščevalna orodja. Obstajala so celo brezplačna razhroščevalna orodja na CD-jih ali na internetu. Toda običajni uporabniki so jih pričeli uporabljati za izogibanje sistemom za nadzor spoštovanja avtorskih pravic in navsezadnje je sodišče razsodilo, da je to postalo njihova glavna uporaba. To je pomenilo, da so postali nezakoniti, razvijalci razhroščevalnikov pa so bili poslani v zapor.

Programerji so še vedno potrebovali razhroščevalna orodja, toda proizvajalci teh orodij so od leta 2047 prodajali samo označene kopije in še to le licenciranim in uradno zapriseženim programerjem. Razhroščevalnik, ki ga je Dan uporabljal pri pouku računalništva je bil zavarovan za posebnim požarnim zidom in ga je bilo mogoče uporabiti le za šolske naloge.

Sisteme za nadzor spoštovanja avtorskih pravic je bilo mogoče zaobiti tudi z namestitvijo prilagojenega jedra operacijskega sistema. Ščasoma je Dan izvedel da so okrog začetka stoletja obstajala prosta jedra operacijskega sistema ter celo popolnoma prosti operacijski sistemi. A ne samo, da so bili nezakoniti tako kot razhroščevalniki, celo namestiti jih ni bilo mogoče ne da bi vedel administratorsko geslo svojega računalnika. In tega vam seveda nista povedala ne FBI, niti Microsoftova tehnična podpora.

Dan je zaključil, da ne more preprosto posoditi Lissi svojega računalnika. Toda hkrati ji tudi ni mogel odbiti prošnje, saj jo je ljubil. Vsaka priložnost, da je govoril z njo, ga je navdala z veseljem. In to, da je za pomoč zaprosila njega je pomenilo, da morda tudi ona ljubi njega.

Dan je dilemo razrešil tako, da je storil nekaj še bolj nezaslišanega - posodil ji je svoj računalnik in ji povedal svoje geslo. Če bo sedaj Lissa brala njegove knjige, bodo pri Centralni Licenčni Agenciji mislili, da jih je bral on. To je bil še vedno zločin, a SPA ga ne bo samodejno odkrila. Odkrili ga bodo samo, če ga bo Lissa prijavila.

Seveda, če bo njegova fakulteta kdaj odkrila, da je Lissi dal svoje lastno geslo bo to končalo študijsko kariero obeh, ne glede na to za kaj bi Lissa geslo uporabila. Fakultetna politika je bila da je vsakršno oviranje njihovih sistemov za nadzor študentske uporabe računalnikov disciplinski prekršek. Vseeno je bilo, če si storil kaj škodljivega - prekršek je bil že poiskus oteževanja nadzora nad teboj. Predpostavili so, da to pomeni, da počneš nekaj drugega prepovedanega in ni jim bilo potrebno vedeti kaj je to.

Študentje navadno zaradi takšnih prekrškov niso bili izključeni – vsaj ne neposredno. Namesto tega jim je bil onemogočen dostop do šolskih računalniških sistemov in neizogibno so padli na izpitih.

Kasneje je Dan izvedel, da se je tovrstna univerzitetna politika začela konec 1980-tih, ko so študentje še množično uporabljali računalnike. Pred tem so imele univerze drugačen disciplinski pristop; kaznovale so samo dejavnosti, ki so bile škodljive, ne pa tudi tistih, ki so bile le sumljive.

Lissa Dana ni prijavila SPA. Njegova odločitev da ji bo pomagal je privedla do njune poroke, pa tudi do izpraševanja kaj so ju učili o piratstvu ko sta bila še otroka. Par je pričel brati o zgodovini avtorskih pravic, o Sovjetski zvezi in njihovih omejitvah tiskanja in kopiranja ter celo originalno ameriško ustavo. Preselila sta se v Luno, kjer sta spoznala druge, ki so prav tako zbežali pred dolgo roko SPA. Ko se je pričela Vstaja Tycho v letu 2062, je univerzalna pravica do branja postala eden njihovih glavnih uporniških ciljev.